Inkluzija ni proces. Za inkluzijo stoji odločitev. Inkluzija se ne bo začela v vrtcu, v šoli. Ne bo se začela nikjer drugje, kot v družbi, pri nas doma, kjer se lahko o inkluziji oseb z avtizmom pogovarjamo prav vsak dan. Ne o tisti v šoli, ki je pravzaprav ni, temveč o tisti v družbi, ki bi morala biti. Dajmo spregovoriti o sprejemanju. Vključevanju vseh tistih, ki niso v povprečju, takem ali drugačnem. Sprejemanju in vključevanju tistih, ki kakorkoli izstopajo iz povprečja, v plus ali minus, ni pomembno. Dajmo spregovoriti o tem, da smo vsi v redu, da imamo vsi pravico obstajati natanko taki, kot smo, čeprav izven povprečja. O tem, da osebam s posebnostmi ni potrebno riniti v povprečje, še zlasti ne samo zato, da bi bili sprejeti. Dajmo drug drugemu možnost, da preprosto lahko smo.

Ni potrebno velikega poznavanja, kakšne so posebne potrebe, kaj je avtizem. Pomembno je vedeti le, da osebe z avtizmom živijo z nami, hodijo v iste vrtce in šole, kot drugi nevrotipični otroci. Obiskujejo iste trgovine, knjižnice in plaže, kot druge nevrotipične osebe. Pomembno je le zavedanje, da imajo tako kot oni, torej nevrotipični, tudi osebe z avtizmom pravico do izobraževanja, igre, ljubezni in spoštovanja.
Vemo, da otrok oz. oseb z avtizmom najpogosteje nihče nikamor ne povabi. No; ni potrebno posebej nagovarjati svojih otrok, naj svojega sošolca ali soseda, ki ima avtizem, povabi na rojstni dan ali v kino ali na sok. Ni potrebno. Potrebno pa je, da jim povemo, da sošolca ali soseda, ki ima avtizem, sprejme točno takega, kot je. Potrebno je, da jim povemo, naj ga ne skušajo spreminjati in ga – za božjo voljo – nikakor ne zasmehovati, zaničevati, se iz njega norčevati, ga postavljati v nemogoče situacije le zato, da bo drugim v zabavo.
Dajmo začeti z inkluzijo vsak pri sebi doma, za kuhinjsko mizo v soboto po kosilu. Inkluzijo dobro poznamo na papirju, v praksi pa nam nikakor ne gre od rok ali morda od srca. Ne čakajmo na druge, odločimo se in začnimo pri sebi.