V mesecu aprilu – mesecu ozaveščanja o avtizmu – je Zveza nevladnih organizacij za avtizem Slovenije pripravila osrednji dogodek: SAM tržnica in zaključna konferenca projekta Avtizem SAM z drugimi III. Odvila se je v Hotelu Histrion v Portorožu, kjer se je predstavil tudi naš zavod. Javnost je spoznala Zvezo nevladih organizacij za avitzem Slovenije in nekatere članice, to je bil dan povezovanja, znanja, literature, umetnosti in srčnosti.

Poskrbljeno je bilo tudi za najmlajše.  Dogodek je potekal v okviru projekta Avtizem SAM z drugimi III, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje RS in z donacijo podjetje Terme Dobrna. Hvala za vabilo in veselimo smo, da smo bili del tega dogodka.

S podporo in v soorganizaciji Art kina Odeon Izola smo izvedli prvo od treh modrih projekcij. Gre za cikel filmov, ki izpostavljajo tematiko avtizma oziroma ta prvi pa medvrstniško nasilje, ki je žal tudi povezano z osebami z avtizmom. Več o tem filmskem projektu smo že pisali na naši spletni strani- KLIK.

Navdušeni smo bili nad odzivom, saj se je dvorana kina na projekciji filma Fant v roza hlačah (Il ragazzo dai pantaloni rosa) napolnila skoraj do zadnjega kotička. Film prikazuje resnično zgodbo o Andrei, mladostniku, ki se sooča z težavami odraščanja in kako biti samosvoj v svetu, ki težko sprejema, da so ljudje med seboj različni ter niso kloni brez duše. Je pa žal to tudi prvi italijanski primer suicida zaradi nasilja in spletnega nasilja (cyberbullying).

To vse so iztočnice, ki so obiskovalce po ogledu filma spravile dobesedno v jok. Obiskovalci niso uspeli skriti svojih čustev in v trenutku, ko se je film zaključil, je nastala grobna tišina ter večina prisotnih si je brisala solze. Kljub čustvenemu zaključku je temu sledil pogovor: o filmu ter o medvrstniškem nasilju. Nastala je zanimiva razprava in podaja mnenj ter tudi lastnih izkušenj. V pogovoru, ki ga je vodil Erik Toth iz Art kina Odeon Izola sta sodelovali direktorica Zavoda Modri december Patricija Lovišček ter direktorica Svetovalnega centra Istre mag. Vesna Starman. Izpostavili sta, da je ključnega pomena sodelovanje tako inštitucij kot družine (staršev). Slovenija žal ni izjema, kjer nasilja med vrstniki ne bi bilo. Nenazadnje smo ravno v zadnjem tednu priča grobemu in nedopustnemu nasilju na Ptuju.

Obiskovalci so po projekciji povedali: “Super dogodek ter upam, da bo april uspešen tako in drugače. Se čuti in vidi, da ste s srcem zraven. Ideja modrih projekcij je odlična in izvedba top! Ne vem, kdaj sem bila nazadnje tam, da je bil Odeon tako poln.”, in pa: “Še nikoli nisem bila v kinu, da je toliko ljudi jokalo in sploh niso mogli priti k sebi. Pa kako dobro se je razvila debata. Čestitam za idejo!”.

Nekateri so osebno začutili zgodbo: “Še zdaj s partnerjem na poti domov debatirava o celotnem večeru. To je tudi tematika, ki me močno prizadane, tudi osebno, saj je meni bližnja oseba doživljala isto. Boli me, da mi okoli nje nismo tega opazili prej in da jo je to zaznamovalo za vedno. Na žalost opažam, da tone naša družba v primitivizem. Sem pa hvaležna za vse vas, izjemne ljudi, ki vas poznam in skrbite korak za korakom za lepši svet.”, oziroma se čustveno izpovedali: “Iskreno povedano sem morala po projekciji oditi in se zjokati v avtu. Ful je bilo lepo, močen dogodek in všeč mi je bil pogovor po projekciji. Film? Sočustvuješ in na koncu se te tako dotakne, da čistiš tudi nekaj svojih stisk ali zadev. Ampak izkupiček vsega: lepo je videt ljudi, ki nam je mar. Da vsak, ki je prišel in podprl, bi rad naredil nekaj, da bi bilo drugače ter bolje. Vse pohvale in lepo, da ste zagnani za take projekte ter samo tako naprej!” Ter nenazadnje: “Mene je čisto sesulo, to se mi še ni zgodilo, pa sem videla že kak težek film na temo nasilja in avtizma. Tole danes je šlo preko. Ja, zagotovo bolj, ker imam izkušnjo iz medvrstniškega nasilja pri svojem otroku. Pa tudi sicer je zgodba zelo do srca segajoča. No kakorkoli. Saj bomo. Hvala, hvala!”

Ker pa se je projekcija zgodila na Svetovni dan zavedanja o avtizmu, je direktorica izpostavila: “Osebe z avtizmom so velikokrat osamljene. Nimajo številnih prijateljev, da bi se z njimi odpravili na sprehod ali druženje, v odraslih letih morda na pijačo. So na robu. In moje skromno mnenje je to, da dokler v šolah ne bodo VSI učenci obravnavani enako, brez razlik, ne bo dobrih sprememb. Mi starši oziroma odrasli smo tisti, ki smo zgled svojim otrokom. Oni nam sledijo, nas opazujejo. Če mi odrasli z nekom ne bomo spregovorili, ker je “drugačen”, ne bo niti naš otrok. Če bomo mi do vseh enaki, bo tudi otrok.”. Mnenje, ki je v dvorani poželo močan aplavz.

Prisotnim smo tudi prebrali del poslanice Društva ASPI in Zveze nevladnih organizacij za avtizem Slovenije ob tem mednarodnem dnevu. V celoti je dostopna TUKAJ. Nič kaj manj ganljiv ni bil niti zaključek. V zavodu smo namreč tik pred projekcijo prejeli čustven odziv uporabnika, ki se zaradi osebnih izkušenj ni udeležil projekcije. Vsebina je bila tako močna, da smo se odločili, da jo z dovoljenjem pošiljatelja na anonimni način predstavimo javnosti in obiskovalcem. Kaj je zapisal? PREBERITE.

Konec dober, vse dobro. Namreč prvi modri filmski večer je imel tudi dobrodelno noto. Ekipa Art kina Odeon se je odločila, da bo celoten izkupiček prodanih vstopnic namenila kot donacijo Zavodu Modri december. S podporo vseh obiskovalce vse je na koncu zbralo 350 EUR. V sproščenem druženju in pogovorih se je zaključil izredno močan dogodek s pomembnim sporočilom: ODPIKAJMO NASILJE!

Foto: Alen Vouk

Fotogalerija dogodka:

V tem letu naš zavod obeležuje pomemben mejnik: deseto obletnico delovanja. Ob tej priložnosti smo na Svetovni dan zavedanja o avtizmu pripravili daljši intervju z našo direktorico Patricijo Lovišček. Naša “mama zavoda”, vodnica, podpornica in mentorica, je sicer univ. prof. defektologinja, ki je Zavod Modri december ustanovila z namenom spodbujanja zavedanja o avtizmu in danes je od tega že prvo desetletje. Leta 2018 je bila izbrana za Osebnost Primorske, leta 2024 pa je postala Naj mentorica v natečaju Naj prostovoljec Mestne občine Koper. Kako na zavod gleda danes, kaj meni o sprejemanju in zavedanju avtizma v naši družbi oziroma kdo je Patricija v svoje vsakdanu, vam bo znano, če se prepustite  branju sproščenega pogovora, ki smo ga opravili z njo.

Kako bi se predstavili javnosti kot osebnost? Kaj radi počnete v prostem času?

Sem skrajno optimistična in volje mi ne zmanjka. Rada imam dobre ljudi ob sebi, posebej uživam v družbi tistih z dobrim smislom za humor. So pravi balzam za mojo dušo. Sicer pa imam veliko hobijev in si z njimi popestrim prosti čas. Igram klavir, kitaro, pletem, kvačkam, vsak večer brez izjeme berem in seveda rišem fraktalne risbe. Imajo poseben čar in njihova moč je brezmejna. Toplo priporočam.

Avtizem – kdaj in kako ste se prvič srečali z “njim”? Če lahko poveste kako in kdaj?

Avtizem je v mojo družino prišel kmalu po rojstvu sina. In takrat se je začela moja pot. Pot učenja, raziskovanja, spreminjanja, sprejemanja in prilagajanja. Pot polna razpotij, dilem, težkih odločitev, žalosti in jeze. In pot dobrih uvidov, ločevanja zrna od plev, postavljanja pravih vprašanj in iskanja pravih odgovorov. Življenje nam prinese veliko stvari in prav vse so tu z namenom. Ko jih razumemo, je pot lepša, lahko tudi lažja.

Kako vas je pot pripeljala na vodenje Zavoda Modri december?

Dlje časa me je spremljala misel oz. potreba po delovanju na področju avtizma. Izhajala sem iz svoje osebne izkušnje in izkušnje drugih, ki so hodili podobno pot. Želela sem biti v podporo, kakršno sem si želela sama pred leti in zato sem ustanovila Zavod Modri december. Takoj po ustanovitvi, torej pred desetimi leti, sem že organizirala prvi seminar za strokovno javnost in udeležba je me zelo presenetila. Prijave so deževale, morali smo menjat lokacijo izvedbe seminarja in navkljub temu komaj zagotovili stole za vse prijavljene. In potem se je vse dogajalo nekako spontano. Vendar je to bil šele začetek.

Foto: Tomaž Primožič/FPA

Kratko: Kaj je avtizem in kako je prisoten v našem vsakdanu?

Avtizem je razvojno nevrološko stanje, ki se kaže kot posebnost v vedenju. Se pa to stanje spreminja, v odvisnosti od okolja, v katerem otrok z avtizmom živi. Najbolje zanj je, če je to okolje podporno, če pa ni, se njegovo stanje lahko poslabša, predvsem na področju duševnega zdravja. Namreč – ko osebe z avtizmom živijo ali delujejo v dlje časa trajajočem stresnem, toksičnem, nesprejemajočem in kritizirajočem okolju, in se posledično sprašujejo, kaj za vraga je narobe z njimi, da ne morejo biti vključeni v družbo, kot vsi njihovi vrstniki, zelo pogosto sledijo obdobja zlomov, depresij, anksioznosti, zaprtosti in ujetosti v svoj svet. Pa vendar – tudi iz teh stanj lahko pridejo, veliko lažje ob podpori in razumevanju okolice, realnih pričakovanj in v spodbudnem okolju.

Pomemben dan 2. april Svetovni dan zavedanja o avtizmu. Kaj pomeni imeti tak mednaroden dan in kako ga vidite vi …

Sama ga vidim predvsem kot dan, ko o avtizmu lahko veliko slišimo in vidimo. Želela bi si sicer, da bi tak dan bil pogosteje v letu, pa vendar – kot družba smo pripravljeni osebe z avtizmom sprejeti ravno toliko, kot zmoremo. Zato smo mi tu, da ta nivo zavedanja višamo in s tem delamo družbo lepšo, bolj senzibilno, sočutno in odprto. 2. aprila, pred in po njem.

Kakšen je odnos družbe, države, institucij do avtizma? Smo naredili kak napredek in korak v boljše?

V zadnjih 20-ih letih zagotovo, prav na vseh področjih, vsekakor pa to ni tisto, kar bi si želeli.

Kakšna je avtistična osebnost ali oseba?

Težko jih je opisat, kot je sicer težko v enem stavku opisat skupino nekih ljudi. Lahko pa izpostavimo tista močna področja, ki so o njih manj poznana, pa vendar zelo dragocena: so prijazni, iskreni, resnicoljubni, pošteni, ne poznajo laži in goljufij, pa četudi jih spoznajo jih ne želijo uporabljati oz. so pri njih rabi nerodni; so delovni, natančni, visoko skoncentrirani, upoštevajoč pravila, kreativni s poglobljenim znanjem posamičnega področja, iskreno lojalni, predani ljudem in nalogam, ki jih dobijo, z visokimi etičnimi načeli, zaupanja vredni, nenamenoma počnejo stvari drugače ali narobe in s tem morda prizadenejo druge; niso spontani v socialnem življenju, so pa zato spontani, igrivi in samoumevni verjetno bolj, kot nevrotipični ljudje, ko gre za področje, kjer imajo posebne interese in so tam ustvarjalni in uspešni.

To leto zavod obeležuje 10 let. Občutki? Spomini, ki bi delili? Kako je “zrastel”?

Lepo je obeleževat prvo desetletnico. Zavedam se, kakšno pot smo prehodili v teh letih, pa vendar se včasih vprašam, če je res že toliko let. Vesela in hvaležna sem za zaupanje, ki nam ga izkazujejo tako posamezniki, starši, družine, kot organizacije v vzgoji in izobraževanju ter druge, s katerimi sodelujemo. Zavod je zrasel iz majhne pike. Takrat smo na letakih delili tale zapis: “Nekje in nekdaj je potrebno začeti. In na začetku ni veliko. Je pa ena iskrena želja, dobra volja in resen namen uresničiti načrte …”. In tako smo začeli.

Letos boste v ospredju dogodkov in debat postavili zaposlovanje avtistov. Kaj tukaj je pomembno izpostaviti? Zakaj ta fokus?

Zelo preprosto. Prej sem odgovorila na vprašanje ali so se zgodile kake spremembe na področju avtizma. In sem rekla, da ja. Pa vendar – to lahko rečemo le za področje otrok, tako predšolskih, kot šolskih. Če se ozremo že na mlade v starosti od 15 let +, vidimo, da je tu podpore že manj, prav tako tudi poznavanja in prilagajanja v šolah. Ko pa govorimo o odraslih z avtizmom, pa imamo včasih občutek, kot da večina ljudi, vključno z odločevalci, meni, da avtizem nekako izgine ali izzveni s polnoletnostjo. Z izzivi se soočajo študentje, zaposleni, če zaposlitev sploh imajo. Zato bomo letošnje leto namenili področju odraslih z avtizmom in njihovo zaposlovanje. Pomembno je izpostaviti, da zaposlovanje oseb z avtizmom zagotovo terja nekolikšno prilagajanje delovnega mesta. Vendar tako prilagajanje pa ne nujno pomeni tudi velike posege, velike finančne vložke. Včasih je dovolj pogovor, tako z delodajalcem, kot tudi osebo z avtizmom, pregled potreb obeh in načrt strukture in prilagoditev.

V zavodu so nepogrešljivi del prostovoljci. Kaj vam pomenijo? Ste bili tudi sami kdaj prostovoljka?

Prostovoljci so dragoceni sodelavci. Prevzemajo naloge, v skladu z njihovo afiniteto, usposobljenostjo in zmožnostjo. Glede na to, da smo majhna nevladna organizacija, je njihova pomoč in podpora neprecenljiva. Kar nekaj je programov, ki jih sicer ne bi izvajali, če ne bi bilo prostovoljcev. Ko se oseba odloči, da bi pristopila k prostovoljskemu delu, se najprej individualno pogovorimo, nato pa se udeležijo usposabljanja, ki ga organiziramo in izvedemo sami. In šele nato pričnejo z delom z osebami z avtizmom. Vključeni so v redno mesečno skupinsko intervizijo in vmesno individualno, če/ko je potrebna. Vedno upoštevamo njihove želje, potrebe in ideje, saj se nam zdi pomembno, da so naši prostovoljci zadovoljni in radi med nami. Seveda, tudi sama sem bila in sem še prostovoljka. Nikoli nisem beležila vseh prostovoljskih ur, ki sem jih opravila s svetovanjem.

Foto: Tomaž Primožič/FPA

Prihodnost: ali želite upokojitev dočakati v zavodu?

Ja, vsekakor se v Zavodu Modri december vidim tudi v prihodnosti. To je moja pot. Želim pa si, da bi v zavodu zaživel večji strokovni tim, ki bi ustvarjal še več in širše. Zelo se trudimo in si prizadevamo, da bi se nam ta želja uresničila. Morda pa je letos to leto, naše leto.

____________________________________________________________________________________________________

KRATKO:

Moja najljubša barva: modra (vem, da se bere klišejsko, vendar mi je všeč od nekdaj)
Moja najljubša jed: solate v različnih izvedbah
Moja naj glasbena skupina/pevec/pevka: Joan Baez
Najbolj me razjezi: manipulacija
Moj najljubši letni čas: jesen
Česa si v vašem življenju želite več: miru in prostega časa
Česa si v vašem življenju želite manj: balasta
Najljubše oblačilo/tip oblačila: casual
Ko imam prosti čas najraje….: rišem fraktale
V zadnjem času sem največ časa in pozornosti posvetila… pripravam prijav na razpise

Minulo soboto smo se na povabilo dr. Deje Muck, Fraktalna šola, udeležili modula za slušatelje 3. stopnje Fraktalne šole. Predstavili smo program Fraktalna mreža za mlade, ki ga v zavodu Modri december izvajamo od leta 2022 dalje in njegove učinke na mlade.

Program Fraktalna mreža za mlade izhaja iz programa Fraktalnega risanja, namenjen povezovanju mladih (vseh ne samo mladih z avtizmom) in spodbujanju njihovega osebnostnega razvoja preko inovativnih metod učenja. Namenjen je mladim v starosti od 12. leta dalje. Mladim lahko omogoči ozaveščanje potencialov, podporo, opolnomočenje, boljšo koncentracijo in pozornost. Prav tako jim lahko omogoči povečanje sposobnosti za učenje in pomnjenje. Mladi se z udeležbo v programu lahko bolje počutijo, zmanjša se brezvoljnost in poveča se učni uspeh v šoli. Program je namenjen tudi temu, da mladi jačajo notranjo moč, istočasno pa se sproščajo.

V zadnjem času pri učencih in dijakih opažamo povečanje anksioznosti in depresivnih stanj. Takšna stanja preprečujejo razvoj njihovih potencialov in vplivajo na zmanjšano ustvarjalnost. Risanje fraktalnih risb lahko vpliva na izboljšanje razpoloženja, kar pa vpliva na razvoj potencialov in na splošno izboljša šolski uspeh mladih.

V zavodu smo izredno hvaležni za vse delo in podporo, ki jo naši neprecenljivi prostovoljci namenjajo nam in našim uporabnikom. In ravno na pobudo slednjih smo pretekli vikend pripravili izredno sproščen in zabaven filmski večer. V prostorih Zavoda Modri december na Čevljarski ulici smo uspešno izvedli prvo v nizu srečanj, namenjenih mladim med 15. in 29. letom.

Po odzivih udeležencev in prostovoljcev je za nami res odlična sobota, kjer smo se imeli vsi super fajn. »Martina, Janja, Maja in Sara, za ta dogodek in izkušnjo sem vam hvaležna do neba!«, je ob zaključku zapisala direktorica Patricija Lovišček.

Kot je bilo izpostavljeno, je to srečanje le prvo v nizu ostalih, ki jih v prihodnje pripravljamo. V načrtu je tudi večer družabnih iger (game night) ali pa kuharska delavnica. Se že veselimo!

EN KLIK IN ŽE JO BOSTE SLIŠALI!

V preteklih dneh smo bili veseli povabila na klubsko srečanje Lions kluba Koper- Capodistria. Z obiskom naše direktorica Patricije Lovišček smo uspeli predati nova znanja, kjer so prisotni spoznali tematiko avtizma pri otrocih in odraslih. Na njihovi spletni strani so med drugim zapisali: » Gospa  Patricija nam je v izredno zanimivem predavanju o avtizmu, prikazala pojav v vsej svoji širini. Istočasno pa kako se danes z najnovejšimi pristopi ter znanjem, v družbi oziroma družini s pojavom avtizma soočamo in živimo. Večer smo zaključili v sproščenem vzdušju z dobrodelno noto ker We Serve – Pomagamo!«

Taka srečanja z organizacijami iz lokalne skupnosti obogatijo tudi nas in smo jih izredno veseli. Svojega navdušenja tudi tokrat ni skrivala direktorica, ki je po srečanju na kratko zapisala: »Hvala za čudovit večer LIONS CLUB KOPER – CAPODISTRIA . Vaša pozornost me je navdihovala vsako minuto.«

Celoten članek Lions kluba Koper – Capodistria

Foto: Lions klub Koper – Capodistria in prostovoljka Petra