Senzorna intergracija
Teorijo in pristop senzorne integracije je v 60. letih prejšnjega stoletja razvila delovna terapevtka dr. Anna Ayres, ki je svoje znanje izpopolnjevala na podiplomskem študiju na področju nevrologije in psihologije. Teorijo senzorne integracije je začela razvijati na domnevi, da so težave pri učenju in vedenju otrok povezane s slabšo predelavo občutkov v osrednjem živčnem sistemu. Sprva je obravnavala učence z učnimi težavami, kasneje pa tudi otroke s posebnimi potrebami (otroci z avtizmom, motnjo hiperaktivnostjo in pozornosti, razvojnim zaostankom, cerebralno paralizo).
V Sloveniji sta se s področjem senzorne integracije prvi začeli ukvarjati mag. Nevenka Gričar in ga. Andreja Kovačič, ki sta tudi avtorici Vprašalnika o otrokovi predelavi senzornih prilivov in Priročnika k njegovemu izpolnjevanju in interpretaciji. Sicer pa izvajata delovnoterapevtske obravnave po pristopu Senzorne integracije po Ayresovi (ASI), izobražujeta in ozaveščata starše, učitelje svetovalne delavce in druge strokovne delavce, ki se pri svojem delu srečujejo z otroki s posebnimi potrebami.
Senzorno integracijo je Ayresova opredelila kot nevrološki proces, ki nam pomaga organizirati senzorno zaznavanje iz lastnega telesa in okolja ter omogoča, da telo te informacije učinkovito uporabi znotraj določenega okolja. Naši možgani ves čas prejemajo različne informacije iz senzornih sistemov za dotik, vid, okus, sluh, voh, ravnotežje in gibanje. Vse te informacije morajo možgani primerno organizirati, razvrstiti, usmeriti ali pa jih označijo kot nepomembne. Kadar nekateri elementi senzorne integracije ne funkcionirajo, oseba občuti stres pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti, ker proces, ki naj bi bil avtomatičen, le to ni. Lahko je stresno že samo vzdrževanje ravnotežja pri sedenju na stolu, pri oblačenju ali pri uživanju hrane. Otrok se teh težav zaveda in postaja obremenjen zaradi spodrsljajev pri nalogah, kjer vrstniki funkcionirajo brez težav. Ti otroci začnejo zavračati, odklanjati in se izogibati senzornim in motoričnim aktivnostim.
POGOSTI ZNAKI, ki nam nakazujejo, da ima otrok motnjo senzorne integracije in bi mu delovna terapija z uporabo pristopa senzorne integracije lahko pomagala tako, da bi lažje izvajal vsakdanje življenjske aktivnosti:
- med sedenjem za mizo velikokrat z roko podpira glavo?
- se velikokrat zaletava v druge otroke?
- si pokriva ušesa, ko drugi otroci pojejo?
- ne mara, da se ga drugi dotikajo, igre v peskovniku, vodi, ipd.?
- je razdražljiv, reagira impulzivno?
- se izogiba družbi vrstnikov?
- ni zainteresiran za raziskovanje okolice?
- ne more sedeti dlje časa pri miru?
- je neuspešen v šoli, pri učenju motoričnih aktivnostih kljub temu, da je povprečno ali celo nadpovprečno inteligenten?
- ne mara telovadbe?
- velikokrat pada, je neroden?
- odklanja igro na igralih?
- je bolj umazan po obroku kot njegovi vrstniki?
- preveč občutljiv na določene dražljaje?
- »igra klovna«?
- ima pogoste vedenjske izbruhe?
- pri hoji po stopnicah je počasen, potrebuje veliko vidne kontrole ali se boji vožnje po tekočih stopnicah?
- pretirano tipa predmete, se dotika ljudi?
Senzorna integracija po Ayresovi (ASI) je v strokovni in znanstveni literaturi pogosto predstavljena neustrezno in jo zamenjujejo z drugimi pristopi, kot so uporaba obtežilnih idej, senzorne diete itn. Zato je skupina strokovnjakov oblikovala merila, to so procesni n strukturni elementi, ki jih mora terapevt upoštevati za zagotavljanje senzorne integracije po Ayresovi (ASI©).
Motnja senzorne integracije je avtizmu najpogosteje pridružena motnja. Kar 80 – 90 otrok/oseb z avtizmom ima posebnosti na področju senzorne integracije.
V Zavodu Modri december izvajamo izobraževanja za strokovne delavce in starše s področja senzorne integracije. Prav tako izvajamo prvo svetovanje s tega področja in izpolnjevanje Vprašalnika o otrokovi predelavi senzornih prilivov. V kolikor test pokaže senzorne posebnosti, ki nakazujejo potrebno po obravnavi, napotimo na kompetentne strokovnjake na tem področju.
Dobrodošli!